1 Kings 8

8. Poglavje

1Tedaj je zbral kralj Salomon k sebi v Jeruzalem starejšine Izraelove in vse poglavarje rodov, kneze očetovinam sinov Izraelovih, da prineso skrinjo zaveze Gospodove gori iz mesta Davidovega, to je Sion. 2In vsi možje so se zbrali h kralju Salomonu v mesecu Etanimu, to je sedmi mesec, ob prazniku. 3In pridejo vsi starejšine Izraelovi, in duhovniki vzdignejo skrinjo, 4in neso gori skrinjo Gospodovo in shodni šator in vse svete posode, ki so bile v šatoru; duhovniki in leviti so jih prinesli gori. 5In kralj Salomon in vsa občina Izraelova, kar se jih je zbralo pri njem, so ž njim bili pred skrinjo in so darovali drobnice in govedi toliko, da se ni računila, ne štela zaradi množine. 6In duhovniki prineso skrinjo zaveze Gospodove na njeno mesto, v govorišče hiše, v Najsvetejše, pod peruti kerubov; 7zakaj keruba sta razprostirala peruti nad mestom skrinje, in keruba sta pokrivala skrinjo in njena droga odzgoraj. 8Droga pa sta bila toliko dolga, da sta se njuna konca videla iz svetišča pred govoriščem, ali zunaj ju ni bilo videti; in ondi sta do današnjega dne. 9Ničesar ni bilo v skrinji razen dveh kamenenih desek, ki ju je vanjo vložil Mojzes na Horebu, kjer je Gospod sklenil zavezo s sinovi Izraelovimi, ko so bili šli iz Egipta. 10In ko so šli duhovniki iz svetišča, je oblak napolnil hišo Gospodovo, 11da niso mogli duhovniki stati, da opravljajo službo, spričo oblaka; kajti slava Gospodova je napolnila hišo Gospodovo. 12Tedaj reče Salomon: Jehova je rekel, da bo prebival v mrakoti. 13Zidal in dozidal sem ti hišo v prebivališče, stan tebi za sedež na vekomaj. 14In kralj obrne obličje in blagoslovi ves zbor Izraelov; in ves zbor Izraelov je stal. 15In reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki je obljubil z usti svojimi očetu mojemu Davidu in z roko svojo to izpolnil, rekoč: 16Od dne, ko sem odpeljal ljudstvo svoje Izraela iz Egipta, nisem izvolil nobenega mesta iz vseh rodov Izraelovih, da zgradi hišo, ki bi v njej prebivalo moje ime; ali izvolil sem Davida, da bodi nad mojim ljudstvom Izraelom. 17Bilo je res na srcu Davidu, očetu mojemu, da sezida hišo imenu Gospoda, Boga Izraelovega. 18Toda Gospod je dejal očetu mojemu Davidu: Ker ti je bilo na srcu sezidati hišo mojemu imenu, si dobro storil, da si to imel v srcu. 19Ali ti mi ne boš zidal hiše, marveč sin tvoj, ki pride iz ledja tvojega, ta bo zgradil hišo mojemu imenu. 20In Gospod je vzdržal besedo svojo, ki jo je bil govoril, in jaz sem nastopil na očeta svojega Davida mesto in sem sedel na prestol Izraelov, kakor je bil govoril Gospod, in zgradil sem hišo imenu Jehove, Boga Izraelovega; 21in tam sem pripravil mesto za skrinjo, ki je v njej zaveza Gospodova, katero je sklenil z očeti našimi, ko jih je peljal iz Egiptovske dežele. 22Nato stopi Salomon pred oltar Gospodov vpričo vsega zbora Izraelovega in razprostre roke proti nebu 23in reče: O Gospod, Bog Izraelov, tebi ni enakega Boga v nebesih gori in na zemlji doli, ki hraniš zavezo in milost hlapcem svojim, kateri hodijo pred obličjem tvojim z vsem srcem svojim; 24ki si ohranil hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil; z usti svojimi si govoril in z roko svojo si to izpolnil, kakor se danes vidi. 25In sedaj, Gospod, Bog Izraelov, ohrani hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu, kar si mu bil obljubil, govoreč: Ne bo ti zmanjkalo moža pred obličjem mojim, ki bo sedel na prestolu Izraelovem, samo če pazijo sinovi tvoji na svojo pot, da hodijo pred menoj, kakor si ti hodil pred menoj. 26Sedaj torej, o Bog Izraelov, naj se, prosim, uresniči beseda tvoja, ki si jo govoril hlapcu svojemu Davidu, očetu mojemu. 27Toda v resnici prebiva li Bog na zemlji? Glej, nebo in vseh nebes nebesa te ne morejo obseči, koliko manj ta hiša, ki sem jo sezidal! 28Vendar se obrni k molitvi svojega hlapca in k njegovi prošnji, Gospod, moj Bog, da poslušaš glas in molitev, ki jo moli hlapec tvoj pred teboj danes: 29da bodo oči tvoje odprte proti tej hiši po dne in po noči, proti mestu, ki si o njem rekel: Moje ime bode ondi, da uslišiš molitev, ki jo bo molil hlapec tvoj na tem mestu. 30Poslušaj torej prošnjo hlapca svojega in ljudstva svojega Izraela, ki jo bodo prosili obrnjeni proti temu mestu, poslušaj na mestu prebivanja svojega, v nebesih, poslušaj in odpuščaj! 31Ako se kdo pregreši zoper bližnjega svojega in se mu naloži prisega, da se zaveže s prisego, in prisega pride pred tvoj oltar v tej hiši: 32ti poslušaj v nebesih in stóri, da se pravica zgodi hlapcem tvojim, s tem, da obsodiš krivičnega ter mu pripraviš pot njegovo nad glavo, pravičnega pa opravičiš ter mu poplačaš po pravičnosti njegovi. 33Kadar bo sovražnik porazil pred seboj ljudstvo tvoje, Izraela, ker so grešili zoper tebe, pa se zopet obrnejo k tebi in pripoznajo tvoje ime in bodo molili in ponižno prosili tebe v tej hiši: 34ti poslušaj v nebesih in odpusti greh ljudstva svojega Izraela ter jih zopet pripelji v deželo, ki si jo dal njih očetom. 35Kadar se zapre nebo, da ni dežja, ker so grešili zoper tebe, pa bodo molili obrnjeni proti temu mestu in pripoznavali tvoje ime, in se obrnejo od grehov svojih, ker si jih ponižal: 36ti poslušaj v nebesih ter odpusti greh hlapcev svojih in ljudstva svojega Izraela, da jih učiš dobro pot, po kateri naj hodijo, in pošlješ dežja na deželo svojo, ki si jo dal v dediščino ljudstvu svojemu. 37Kadar bode v deželi lakota, kadar pride kuga ali snet ali rja, kobilice ali gosenice; ko jih bo sovražnik oblegal v deželi njih mest; katerakoli bode nadloga, katerakoli bolezen: 38kakršnokoli molitev in prošnjo opravlja kdo izmed vsega tvojega ljudstva Izraela, kadar spoznajo vsakteri srca svojega kazen in razprostro roke proti tej hiši: 39ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in odpusti ter stóri, da daš vsakemu, kakor je živel, ker poznaš njegovo srce (zakaj ti, edini ti poznaš vseh človeških otrok srca), 40da bi se te bali vse svoje žive dni v deželi, ki si jo dal očetom našim. 41Ako pa tudi inostranec, ki ni iz ljudstva tvojega Izraela, pride iz daljne dežele zaradi imena tvojega 42(slišali bodo namreč o tvojem velikem imenu in o mogočni roki tvoji in o iztegnjeni rami tvoji), ko torej pride in bo molil proti tej hiši: 43ti poslušaj v nebesih, v mestu prebivanja svojega, in stori vse, za kar te kliče inostranec; da spoznajo vsi narodi na zemlji tvoje ime, da bi se te bali kakor ljudstvo tvoje Izrael ter da se prepričajo, da se imenuje ta hiša, ki sem jo zgradil, po imenu tvojem. 44Kadar pojde ljudstvo tvoje na vojsko zoper sovražnika svojega, po kateremkoli potu jih pošlješ, in bodo molili h Gospodu, ozirajoč se proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu: 45ti poslušaj v nebesih njih molitev in prošnjo ter se potegni za njih pravdo. 46Kadar se pregreše zoper tebe (kajti ni človeka, ki ne greši) in se razsrdiš ter jih izročiš sovražniku, da jih ujete peljejo v sovražnikov deželo, daleč ali blizu; 47pa se v svojem srcu premislijo v deželi, kamor so bili ujeti odpeljani, in se izpreobrnejo in te ponižno prosijo v deželi tistih, ki so jih ujete odvedli, govoreč: Grešili smo, krivično smo delali, brezbožno smo ravnali! 48ako se k tebi povrnejo iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje v deželi sovražnikov svojih, ki so jih ujete odpeljali, in bodo molili k tebi, ozirajoč se proti deželi svoji, ki si jo dal njih očetom, proti mestu, ki si ga izvolil, in proti hiši, ki sem jo zgradil imenu tvojemu: 49ti poslušaj njih molitev in prošnjo v nebesih, v mestu prebivanja svojega, ter se potegni za njih pravdo 50in odpusti ljudstvu svojemu, kar so grešili zoper tebe, in vse prestopke, s katerimi so prestopili zoper tebe, ter jim daj milost pred temi, ki jih imajo ujete, da se jih usmilijo: 51kajti tvoje ljudstvo so in tvoja dediščina, ki si jo peljal iz Egipta, iz peči železne. 52Tako naj bodo oči tvoje odprte proti prošnji hlapca tvojega in prošnji ljudstva tvojega Izraela, da jih slišiš, kadarkoli kličejo k tebi. 53Zakaj ti si jih odločil sebi v dediščino izmed vseh ljudstev zemlje, kakor si govoril po Mojzesu, hlapcu svojem, ko si peljal očete naše iz Egipta, o Gospod Jehova! 54In ko je Salomon izmolil in končal vso to molitev in prošnjo do Gospoda, vstane izpred oltarja Gospodovega, kjer je pripognil kolena in iztegnil roke proti nebu. 55In pristopi in blagoslovi ves zbor Izraelov z glasom velikim, govoreč: 56Hvaljen bodi Gospod, ki je dal pokoj svojemu ljudstvu Izraelu po vsem, kakor je govoril! Ni izginila ena beseda izmed njegovih dobrih obljub, ki jih je govoril po Mojzesu, hlapcu svojem. 57Gospod, naš Bog, bodi z nami, kakor je bil z očeti našimi, ne zapusti nas in ne zavrzi nas, 58da nagne srca naša k sebi, da bi hodili po vseh potih njegovih in izpolnjevali zapovedi njegove, postave in sodbe njegove, ki jih je zapovedal očetom našim. 59Te moje besede pa, s katerimi sem prosil pred Gospodom, naj bodo blizu Gospoda, našega Boga, po dne in po noči, da se poteguje za pravdo hlapca svojega in za pravdo svojega ljudstva Izraela, kolikor je vsak dan treba: 60da bi spoznala vsa ljudstva na zemlji, da Gospod je Bog, nobenega ni drugega. 61Vaše srce pa bodi popolnoma vdano Gospodu, Bogu našemu, da živite po postavah njegovih in izpolnjujete zapovedi njegove, kakor je danes. 62In kralj in ves Izrael ž njim je daroval daritve pred Gospodom. 63In Salomon je zaklal mirovnih daritev, ki jih je poklonil Gospodu, dvaindvajset tisoč goved in stoindvajset tisoč glav drobnice. Tako so posvečevali kralj in vsi sinovi Izraelovi hišo Gospodovo. 64Tisti dan je kralj posvetil sredino dvorišča, ki je pred hišo Gospodovo; zakaj tam je daroval žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev, ker bronasti oltar, ki je bil pred Gospodom, je bil premajhen, da bi prejel žgalne in jedilne žrtve in tolstino mirovnih daritev. 65In Salomon in ves Izrael ž njim, velik zbor, ki se je sešel od vhoda v Hamat tja do Egiptovskega potoka, je praznoval tisti čas praznik pred Gospodom, našim Bogom, sedem dni in zopet sedem dni, to je štirinajst dni. 66Osmi dan je razpustil ljudstvo; in oni so, blagoslovivši kralja, odšli v šatore svoje veseli in dobre volje zaradi vseh dobrot, ki jih je storil Gospod svojemu hlapcu Davidu in svojemu ljudstvu Izraelu.